Porodila sem ga iz bule na prsih, iz tretje dojke. Dolgo sem ga skrivala
za šali in rutami. Potem je prišlo. Bolelo je. Tisti, ki s svojimi
štirioglatimi prsti iz kamnov lušči oblike duš, mi je pomagal.
Potem sem videla majhno, za pest veliko bitjece, po vsem telesu pokrito
z belim, zlepljenim puhom. Posušiti se mora, je rekel in ga ogreval s
svojimi velikimi prsti. Posušilo se je in zdaj se je videlo, da je bitje
zavito v krila, dosti večja, kot je samo. Ampak ni živelo, ni hotelo, ni
moglo. Kot privid, kot morska pena nama je strašljivo hitro kopnelo iz
rok.